Oblak se sprehaja po nebu, spreminja barve, včasih spregovori, se razjezi in pogosto joka.

V drugem delu sodelovanja umetnika nadaljujeta raziskovanje časovne in prostorske razmejenosti med fizično in digitalno podobo. Eksperimentiranje znotraj fizičnega in virtualnega je umetnika vodilo k razmišljanju o disociaciji / dislokaciji, ki pomeni odmik od telesa / fizičnosti sveta. Ta pojav se zgodi pri komuniciranju na daljavo, kjer fizični telesi (ali več njih) nista prisotni v istem prostoru in se pojavi fenomen časovnega in prostorskega zamika.

Umetnika s svojimi dejanji polnita fizični prostor za ustvarjanje digitalne kompozicije – abstrakcije. Ob podvajanju gibov, zvokov in podob se koherentnost dejanj zamegli in se polje nepredvidljivega razsvetlji. Nepredvidljivost je časovna kategorija – tiče se prihodnosti, torej napovedovanja. Naključnost pa je širši princip, saj ni vezan na čas. Da, v njuni sestavljanki sosledja uporabljata kot temeljni moment/ vzvod prav naključnost. Kot bomo videli, rezultat naključnosti ni nujno nered, saj se mnogotere male naključnosti spajajo v takšne ali drugačne vzorce. Vzorci so na makro-ravni prepoznavne pojavne oblike. Nastane oblak.

Telesi delata za njun neskončni obstoj / prihodnost: polnita multimedijsko banko, da bo tehnološki sistem lahko čim bolj samostojno deloval, tudi ko njiju ne bo več. Telesi sta vedno bolj vpeti v strojevo dinamiko, ki se ji prilagajata – ali ji nasprotujeta. Stroj je oblak. Oblak je sistem. Sistem je – in ni predvidljiv.

Oblak je nadaljevanje lanskoletnega razvijanja časovno-naključnega generativnega intermedijskega pristopa obeh avtorjev s poudarkom na hkratni fizični prisotnosti in vse bolj kompleksni virtualni/ prenešeni prisotnosti (1,5 +Asinhronost, 2021, Cirkulacija 2).

Rezultat vzporednih naključnosti ni nered, ampak visoko estetizirana podoba – umetnina.