Od 1,5 do COLLI 6,66’
2020
performans

Opis

Od 1,5 do COLLI 6,66’ je projekt, ki je nastal v okviru rezidence Incontro d’arte med 28. 9. in 3. 11. 2020. Projekt je sestavljen iz dveh delov. Prvi del projekta z naslovom 1,5 je nastal v Izoli, kjer se je rezidenca začela, drugi del z naslovom COLLI 6,66’ pa v Boloniji, kjer se je zaključila rezidenca. Projekt se je organsko razvijal in spreminjal iz ene oblike v drugo in v svoji entiteti zaobjel duh časa.

Iz naravnih materialov izolske obale sem ustvarila 1,5 metra dolgi palici kot orodji za sporazumevanje z okolico v času restrikcij in varnostnih ukrepov. Gibanje le zgornjega dela telesa in izvajanje zvokov s palicama sta odražala drugačne načine sporazumevanja in ustvarjenja stikov v obdobju, ko se razdalje med telesi večajo in so dotiki nezaželjeni. Izkušnja ob uporabi palic je tekom performiranja pokazala, da sem z ustvarjenima orodjema označevala svoj prostor bivanja. S takšnim označevanjem sem izpostavila ločnico med notranjim in zunanjim svetom, se (samo)izolirala in oddaljila od ostalih. Ob tem se je tudi namembnost palic spremenila, saj jih nisem več dojemala kot sredstvi za sporazumevanje, ampak kot odraz omejitev.

Na mednarodni razstavi TRK ob zaključku prvega sklopa rezidence (9. 10. 2020, Galerija Salsaverde, Izola) sem projekt 1,5 predstavila z video performansom Sončnica, videom ustvarjanja palic in performansom 1,5 izveden na dan otvoritve. Čeprav je bil performansu 1,5 mišljen kot živa različica video performansa Sončnica, je bila razlika med njima, zaradi različnih okoliščin in prisotnosti občinstva, zelo vidna. Medtem ko je bil video performans Sončnica obred, je performans na dan otvoritve deloval veliko bolj napet in je v sebi nosil kritičnost časa. Harmoničnost gibanja telesa z 1,5 metra dolgimi palicami, ki sta zgledali del njega, se v performansu spremeni v konflikt med telesom in ustvarjenimi orodji za sporazumevanje. Gibanje se tekom performansa prelevi v izbruh agresije. V okolici Parka slikarja Borisa Benčiča, kjer sem performirala, sem vzpostavila bojno polje. Nevede sem postala bojevnica, ki se bojuje z neznanim. Palici nista bili več videti kot del mojega telesa. Namesto orodji sem na prizorišče prinesla orožji. Borila sem se s sabo, z nevidnim ali samo s palicama. Razburkano morje se z zlomom palic umiri. Pok palic je v trenutku sprostilo napetosti v telesu, ki se dokončno loči od palic - od omejitev.

Energija ustvarjena ob udarcih palic ob tla, se je preko bolečin sprostila v odrešitev. Krvave dlani zaradi sile trenja rok s palicama, sta čutno in simbolično postali dokaz cepljenja od omejitev in ovir izpostavljene v času pandemije. Ob tem se je porodil občutek žrtvovanja za voljo odrešitve, doseganje višjih ciljev in moči, ki se materializira z delom COLLI 6,66’.

Ob prihodu v Bolonijo in spoznavanju skrivnosti mesta se je delo 1,5 prelevilo v COLLI 6,66’. Raziskovanje novih načinov sporazumevanja, doživljanje občutkov (samo)izolacije in osamljenosti ter spoznavanje bolečine in občutka žrtvovanja v delu 1,5 sem z novim okoljem lahko povezala z zgodbo o romarjih, ki so po kolenih hodili do Santuario della Madonna di San Luca.

Svetišče se nahaja na hribu Colle della Guardia, približno 300 metrov jugozahodno od zgodovinskega središča mesto Bolonje. Svetišče je zgodovinjsko pomemben romarski kraj, ki hrani ikono Device z otrokom h kateri romarji romajo v zahvalo in priprošnjo. S povečanim številom romarjev in za njihovo zaščito pred dežjem se je od leta 1655 do 1793 pričela gradnja obokane poti Portico di San Luca, ki iz centra mesta vodi vse do svetišča. 3.796 km dolg portik sestavlja 666 arkad in 15 kapelic. Po mnenju nekaterih portik zaradi prisotnega hudičevega števila (Razodetje 13, 18), simbolizira kačo - hudiča, ki se uspenja do vznožja svetišča in opozarja na tradicionalno ikonografijo poraženega in zdrobljenega hudiča s strani Device (Geneza 3, 15).

Orodji za sporazumevanje sta se v delu COLLI 6,66’ spremenili v telesne podaljške. Palici iz performansa 1,5 sem pritrdila na telo. Na roki, nogi in glavo sem pritrdila palice, ki so ob enem podaljševale moj doseg in ovirale moje gibanje. S telesnimi podaljški nisem mogla več stati in uporabljati svoje ude kot ponavadi. Moje telo je bilo v trenutku omejeno ali celo “pohabljeno”. Nastala podoba “pohabljenega” telesa se je zaradi svoje partikularnosti zbližala religiozni podobi trpinčenega telesa romarja.

Performans COLLI 6,66’ naj bi prikazoval dve podobi: podobo trpinčenega telesa in podobo telesa, ki se reši omejitev. Celotni performans bi prikazoval metamorfozo “hudiča v odrešenico”. Namesto obvezne maske sem oblekla bolj radikalno črno masko, ki je skoraj v celoti pokrivala moj obraz in identiteto. Ta podoba je spominjala na verska spokorovanja, kjer so verniki za voljo pokore pokrivali svoje obraze v znak ponižnosti in krivde. Popolnoma oblečena v črno in s podaljški na telesu in glavi kot dva rogova, sem ustvarila animalistično podobo ali celo podobo hudiča, ki se s težavo uspenja do Matere. Performans bi se zaključil z energičnimi gibi in zlomom palic, kot sem to storila na performansu 1,5. Vendar nisem prispela do vrha in metamorfoza kot taka se ni zgodila.

Zaradi bolečin nisem prispela do vrha in podobe odrešenice. V nasprotju s tem sem ostala s krvavimi koleni in izkustvom nečesa, ki obstaja le v ustnem izročilu, kot pregovor med mladimi, ki pravi: “če diplomiram, grem po kolenih do svetišča”.

Delo je bilo odvisno od moje telesne zmogljivosti in ne od zastavljenega cilja. Hodila sem toliko kolikor je telo dopustilo. Prehodila sem pol poti in po skoraj štirih urah sem se ustavila, odstranila palice iz svojih udov in odšla.

Predhodni zaključek ni prinesel občutka poraženosti, saj sem v sebi čutila veliko energije in zadovoljstva. S tovrstnim zaključkom sem zopet pristala na lastnem terminu telesna instalacija, ki se gradi na telesu in času, ki traja. Zastavljena je bila vztrajnost telesa za vzdrževanje ene podobe, ki se je kot prikazen znotraj vsakdana pojavila in izginila. Pojav podobe v javnem prostoru je poleg vizualne izkušnje sprožila družbeno izmenjavo, ki je odpirala možnosti interakcije.

Na zaključni razstavi Walk through Identity (1. 11. 2020, Arco Iris R, Bolonija) sem svoje delo predstavila s site specifyc instalacijo, kjer sem po prostoru postavila predmete povezani s performansom COLLI 6,66' in video mojega “romanja”. Na otvoritvi sem spontano izvedla performans 1,5 #rosso in s tem je bil projekt Od 1,5 do COLLI 6,66’ zaključen.

 

Mimoidoče-i ob pogledu na podobo "pohabljenega" telesa :

Sembra una rappresentazione di Cristo. / Videti je kot upodobitev Kristusa.

Ha chiesto una grazia (per sé o per qualcuno a cui tiene) o l'ha ricevuta. / Prosila je za milost (zase ali za nekoga, ki ji je mar) ali pa jo je prejela.

Lei è unica è qualcosa di celestiale. Rappresenta la sofferenza umana. / Je edinstvena, nekaj nebeškega. Predstavlja človeško trpljenje.

Questo è'teatro e potrebbe essere un'attrice. / To je gledališče in lahko bi bila igralka.

Mi inchino a lei. / Priklonim se ji.

Forse è'una martire. / Mogoče je mučenica.

E'una penitenza (o una scommessa). / To je pokora (ali stava).

Ma va su coi trampoli? Mi auguro che sia per la scola. / Toda ali gre gor na hoduljah? Upam, da je za šolo.

E'un viaggio spirituale. Se e'cosi e'una grande. / To je duhovno potovanje. Če je tako, je velika.

Manco se amassi qualcuno. / Niti če bi imela koga rada.

 

Giacomo o performansu COLLI 6,66':

The great thing about your performance is that all the passengers showed a lot of empathy and somehow the felt close to your physical pain and mental determination! A great conquest I think.

 

Giampaolo o video performansu Sončnica:

When you made your performance in that place in Izola, alone with only a video camera and nothing ... That was exactly the artistic moment ... A pure artistic moment that didn't became dirty from something external, like I don't know, galleries, collectors, museums and all people that are in the industry of art.

Za pomoč in podporo pri izvedbi performansov se zahvaljujem Franciscu Tomsichu, Davide Banin, Natalija Gajić, Tullia Mazzotti, Giacomo Calzolari, Myriam Nisim, Miha Majes, Giampaolo Parrilla.

Produkcija

associazioni Ottovolante, društvo Boja

Finančna podpora

Ministero degli Affari Esteri e della Cooperazione Internazionale

Razstave

Walking through identity Arco Iris R
TRK Galerija Salsaverde