Avatara razmišlja o odnosu do telesa, o pomenu, ki ga družba pripisuje zunanji podobi, kako videz vpliva na dojemanje in konstrukcijo lastne podobe in identitete. S kopičenjem predmetov sem ustvarila predmetnost, pri kateri je pretirana samoobjektivizacija prikazovala zgodovinsko zapuščino predmetenja žensk in podrejanje individualnosti stereotipom o ženski. Ustvarjena nevidnost in vabilo k interakciji (odkrij me) je spodbudilo gledalke k aktivnemu iskanju avtentične podobe telesa - ločeno od vnaprej določenih identitet.

Telesna instalacija, ki se gradi na telesu in času, ki traja, se je zaključila v roku tridesetih minut. Obiskovalke so hitro in brez posebnega zanimanja za materialnost odkrile telo.